Je postal res že kar tradicionalen ta pohod. Čeprav so nas vremenarji opozarjali na možnost padavin in kapa nad Nanosom potrjevala njihove besede, smo se na dogovorjen dan 26. maja 2013 zopet podali na pot od kozolca "na Prepihu" čez gozd v Postojno. Letos je bila udeležba pohodnikov dosti večja od lani in predlani, pa že takrat nas je bilo kar nekaj. Seveda nas je po poti pral dež, vsaj nekaj časa in blato nam ni olajšalo poti. Vzdušje pa je bilo tako, da se nismo dali. Še dobro, da nahrbtniki v sebi skrivajo kaj za korajžo in pomiritev. Da je po gozdu polno poti in se izbira prave ne posreči vedno, je dokazal tudi naš vodič. No, pa smo staknili glave in takoj popravili in utirili pot tja, kamor smo se namenili. Vreme pa se je tudi obrnilo nam v prid in proti postojnskim Poljanam smo že korakali obsijani s soncem. V Majlontu, ki smo si ga prenovljenega ogledali po vsej njegovi dolžini, smo našli kup sodre, kar je kazalo na to, da tudi Postojna pred našim prihodom ni imela sreče z vremenom.

Postanek pri slaščičarju tam na vogalu je prišel kar prav. Da bi pregnali hlad mokrih oblačil, smo si privoščili še sladoled. Ja, klin s klinom ... Nekaj pa jih je, pohodnikov namreč, le skočilo čez cesto, menda jim sladoled ni hotel iti dol po grlu.

Pot nazaj je šla spet čez Majlont in po nekdanji "trim stezi" do ulice Čukovca in nad Postojnsko jamo v Veliki Otok. Seveda smo morali v vas, kako bi sicer pozdravili Mrakovo Tončko, ki nas je tudi letos čakala in prijazno dočakala ter nas, kot po navadi postregla. Ni šlo brez obljube, da nas čaka tudi v letu štirinajst. Bomo prišli.

Malo smo se morali spet "demokratično" dogovarjati o možnih poteh od Risovca proti izhodišču. Kot da bi bili koga kopirali: nekaj levo čez Zagon do kamnoloma ob cesti, večina pa po gozdu in po najhitrejši možni poti do istega kraja pri kamnolomu. Vsi pa smo se zbrali pod kozolcem, kjer so nas pridna nežna bitja postregla z zasluženo malico.

Dobri so bili naši starši in dedje, da so si upali največkrat sami in v vsakem vremenu na pot po teh poteh. Menda pa takrat ni bilo sto poti in traktorskih vlak in menda je bilo tako malo zaraščeno ob poteh, da se je srečalo celo zagonsko živino. Za vsak čas nekaj posebnosti. Le katero je tisto - ta pravo?!

In naslednje leto? Kot že tretjič, tudi četrtič: spet na pot v Postojno! Morda takrat po čisto drugih poteh in stezicah.

Kakšen utrinek s poti si lahko pogledate v rubriki Foto album.