Spodnji tekst je avtorsko delo Andreje Penko in je povzet z njenim dovoljenjem iz njene nove knjige z naslovom Naše korenine, katere založnik je Galerija2 iz Vrhnike. V knjigi lahko preberete še veliko drugih zanimivosti iz zgodovine naših krajev. Priporočamo vam nakup. 

Splošno o rimskih cestah

O rimskih cestnih povezavah izvemo v antičnih zemljevidih, od grških in rimskih geografov ter zgodovinarjev, iz epigrafskih spomenikov, miljnikov in arheološko ugotovljenih cestah ter naselbinah. Rimljani so postavljali ceste čim bolj naravnost. Gradili so jih prek močvirij in visokih prelazov, prek voda in jih celo vsekovali v živo skalo. Gradnje cest so se naučili od Etruščanov. Shemo rimske ceste je podal Vitruvius Pollio v svojem delu »De architectura«:

1.       "statumen" - 3  cm debel temelj cestnega telesa iz lomljenega kamenja v malti. Ta sloj so na močvirnih tleh podpirale brane na kolih;
2.       "ruderatio" - 25 cm debela plast kot pest debelega proda v malti;
3.       "nucleus" - 25 cm kot oreh debelega proda v malti;
4.       "summa crusta" ali »summum dorsum« - 30 cm krovni sloj iz peska in proda ali mnogokotne kamnite plošče.

 

 
Sheme rimskih cest (po ZCSI 1972)

Karta ponazarja prometne smeri v 2. in 1. stoletju pr. n. št. (po ANSl 1975)

 

Ob poteku rimske ceste Akvileja - Emona najdemo najbolj pomembne utrdbe, kot so Ajdovščina, Hrušica, Lanišče in Vrhnika. Rimska cesta je od današnje Ajdovščine - Castre potekala skoraj identično po današnji cesti, povezala je Col in Podkraj in šla preko gozdov do prelaza Hrušica. Tudi pri nadaljevanju proti severovzhodu sta v veliki meri antična in današnja cesta skoraj identični, saj pokrajina s prepredenimi skalami in globokimi dolinami tej poti nudi le malo variacijskih možnosti. Po nadaljnjem spustu doseže cesta visok plato z današnjimi kraji Kalce in Logatec, ter gre dalje v smeri proti Vrhniki.

 
Potek ceste skozi trdnjavo Ad Pirum
(po Müllnerju 1892)

Odsek ceste preko Julijskih Alp je bil verjetno zgrajen v avgustovem času, na kar nas opozarja pisan zgodovinski vir Rufija Festa iz druge polovice 4. stoletja, ki pravi:

»…sub Iulio Octaviano Caesare Augusto per Alpes Iulias iter factum est. Alpinis omnibus victis Noricorum provinciae accesserunt.«

Ta nova cesta čez Hrušico je nadomestila starejšo prometnico, ki je Akvilejo in Emono povezovala preko prelaza Okra. Nova avgustejska cesta je tako prehod čez Julijske Alpe skoraj za polovico skrajšala. Mogoče je ostala tudi stara cesta v uporabi še nekaj časa, predvsem pozimi, ko je zaradi snega Hrušica še danes neprehodna.

Rimskodobno cestno omrežje na obravnavanem področju (dopolnjeno po Ulbertu 1981). Črna črta predstavlja linijo rimske ceste čez Razdrto. Ulbert jo je v svoj zemljevid zgrešeno skiciral čez Postojno in Ravberkomando

Že številni antični potopisci pa so omenjali ime Okra (Razdrto), kot najlažji prehod z vzhoda na zahod. Strabon je zapisal, da so blago iz Akvileje prepeljali na vozovih čez prelaz Okra do naselbine Tavriskov v Navportu, kjer so ga preložili na čolne in peljali po Ljubljanici in Savi do Siscije (Sisak) in naprej do Donave.

 

Najpozneje sredi 1. stoletja pr. n. št., so Rimljani priključili kraje ob trgovski poti Akvileja – Navport (Vrhnika), rimski provinci Cisalpinski Galiji. Naše kraje so povezali z dobrimi cestami s središčem države. O kakovosti njihovih cest govorijo številni viri, med drugimi tudi neprekinjena uporaba stare rimske ceste skozi ves srednji vek in dalje. S. Ciglenečki je v svojem članku »Potek alternativne ceste Siscija - Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja« (1985), podal dve možni varianti o poteku te poznoantične ceste: južno (od Lužarji proti Staremu trgu čez Javornike do Pivke in preko Divače v Trst oziroma Akvilejo) in verjetnejšo severno traso (čez Unec, preko Planine, Studenega, Landola na Razdrto in v Vipavsko dolino). Za to drugo varianto pričajo posredne najdbe 5. in 6. stoletja: v Studenem novec Anastazija, v Predjami pa bogate najdbe 5. in deloma 6. stoletja.

 
Steinbergov zemljevid cest na Notranjskem iz leta 1720 (po Trobiču 2003)

O izvozu gradbenega lesa iz teh krajev nam govorijo že podatki iz 13. stoletja. Ko so Furmani pričeli izvažati les, so za prevoz najverjetneje izbrali že utrjeno rimsko cesto, saj je bila bolj položna in manj ovinkasta in zato ugodnejša za tovorni prevoz. Zanimivo je, da je naziv »jamborna cesta« prišel iz notranjosti Slovenije, to je iz Gorenjske, Štajerske in Dolenjske. Domačini pa jo večinoma poznajo pod nazivom rimska ali stara cesta, redkeje ji pravijo lesna cesta (v povezavi s furmani). Iz tega lahko sklepamo, da je jamborna cesta tekla po isti trasi kakor rimska cesta, morda z zelo majhnimi odstopanji, kar je seveda razumljivo.

Pokrajina pod Goro in pod Nanosom je reliefno precej razgibana, vendar pa v svojem južnem delu toliko položna, da so jo Rimljani s pridom izkoristili. Rimska cesta je prišla iz Ogleja preko Vipavske doline do Razdrtega in od tod mimo sedanjih vasi Brezje, Landol, Studeno in Strmca tekla proti rimski Emoni.

 
Linija starejše ceste pri Kačji vasi pri Planini

V spodnjem delu Grabna se še danes na terenu pozna stara trasa, ki spremlja sedanjo lokalno cesto Planina - Strmca. Na vrhu Grabna je šla skozi zaselek Lohača in po tako imenovani stari cesti, ki gre približno 300 m južno od vasi Strmca v ravni smeri čez polja proti Studenem - to je tudi današnja lokalna cesta. 

 
Stara cestna trasa v Grabnu

Dalje je šla cesta v ravni smeri, po predelu z ledinskim imenom Pocestnice (domačini ta del ceste imenujejo kar Ubelca [3] ), pod Ostrogom. Nato je pod Ubelco, čez kakih 100 m, zavila na levo stran od današnje ceste (gledano iz Strmce) po kolovozu čez polje, ter se pri hišni številki Studeno 106 priključila današnji cesti. Kjer danes stoji hiša številka Studeno 106, je bila včasih njiva. Domačinka iz Studenega se še danes spominja, kako so pri oranju njive večkrat naleteli na večje kamne.

Za nadaljnji potek ceste obstajata dve varianti. Po prvi varianti naj bi v Studenem zavila mimo Korit po stari cesti v Belsko - po današnjem kolovozu, ki gre tik pod Kurjico oziroma Krnicami. Tu pod Kurjico je nekoč stala cerkvica Sv. Uršule, kar izpričujejo zgodovinski viri [4] in ljudsko izročilo. Pri terenskem pregledu je bilo na poti odkrito staro železno okovje in pod njo srednjeveška keramika. Na južni, zunanji strani kolovoza, 50 m zahodno od starega vodnjaka so na nekaterih krajih lepo vidni večji kamni, ki držijo notranjo zvoženo površino, katera pa je sestavljena iz manjših kamnov. Glede na izročilo o cerkvi nas srednjeveška keramika tu ne sme presenečati. Pred vasjo Belsko pa naj bi cesta nekako zavila proti motelu Erazem, danes je ta predel pred vasjo zamočvirjen.

 
Stara cesta pod Kurjico, današnji kolovoz Studeno - Belsko

Po drugi varianti je šla domnevna rimska cesta po stari cesti za Belsko samo do starega vodnjaka (mimo Korit), tu naj bi krenila na jug po ozki manjši dolini, s katere naj bi prešla na rob pobočja proti »Casi Finanza« [5] , to je tik pred Zelecinom, pod današnjim delom vasi, ki se imenuje Repače [6] . Na Repačah so bili po oranju njive, na predelu manjše vrtače, najdeni številni koščki keramike, ki časovno datirajo od 11. in 12. stoletja dalje. V preteklosti se domačini na tem kraju njive ne spomnijo. Zanimivo je, da na zorani njivi ni mlajše keramike z glazuro, medtem ko na ostalih njivah v bližini ta prevladuje. Pri kasarni naj bi rimska cesta prečkala staro cesto za Belsko in šla na hrib Strežniki, nato pa proti Debelem hrastu. Pot je danes zaraščena z grmovjem in drevjem, ter je precej ugreznjena v teren, lahko pa jo je slediti od predela za staro kasarno, pa čez cel hrib Strežniki.

 
Sledovi rimske ceste čez hrib Strežniki

Pri Debelem hrastu pot ni zavila levo po današnji lokalni cesti, temveč je šla naravnost v smeri proti belski žagi po današnjem kolovozu. Kolovoz je danes precej zvožen in na nekaterih predelih je poleg današnje poti v grmovju še lepo vidna starejša, nekoliko dvignjena trasa, z manjšimi jarki, ki so najverjetneje posledica sekundarne uporabe kamenja. Pozornost pa nam zbujajo tudi številni pravilno izklesani večji kamni, postavljeni poleg kolovoza, nekaj metrov stran od  Debelega hrasta. Ti so bili verjetno vzeti iz stare ceste, saj so tu očiten tujek. Tik pred belsko žago se je pot zopet priključila lokalni cesti. Po mojem mnenju je cesta pod Kurjico najverjetneje le stara srednjeveška pot, ker bi glede na teren rimska cesta tako naredila velik ovinek. Najstarejši domačini imajo za rimsko cesto to drugo varianto mimo Debelega hrasta, medtem ko mlajše generacije trdijo obratno. Vemo, da so Rimljani gradili ravne ceste in ker je mimo Debelega hrasta tekla tudi jamborna cesta, je torej verjetnejša ta druga varianta.

 
Štirje večji kamni, postavljeni poleg kolovoza pri Debelem hrastu

Dalje je šla mimo belskega križišča proti motelu Erazem in v ravni liniji prek parkirišča. Južno od motela Erazem je viden zvožen kolovoz, ki se nadaljuje v gozd, ter pride v zaselek Brinje pri Landolu. To naj bi bila rimska in furmanska cesta. Preden kolovoz preide v gozd, je poleg današnjega kolovoza, stara trasa vidna kot deloma dvignjen teren, precej zarasel z grmičevjem. Celotna pot do Brinja je dokaj ravna in nima preveč strmih vzponov, na določenih predelih pa so opazni večji stranski kamni, ki držijo notranjo konstrukcijo ceste, sestavljene iz manjših kamnov. Domačin iz Bukovja me je opozoril, da se v gozdu ravno nekako na sredini razdalje med Motelom Erazem in Brinjami v Landolu, pozna nekakšno dvojno trikotno znamenje, oziroma križišče starih poti. Po njegovem mnenju naj bi se na tem kraju stari rimski cesti pridružila vicinalna cesta iz Hrušice - tako imenovana Ledena pot, šla naj bi mimo Bukovja in čez Vrhe v ravni smeri proti jugu.

Cesta je šla od Brinja dalje skozi Landol (danes je ne moremo natančneje locirati zaradi številnih novogradenj) v smeri cerkve Sv. Jurij pri Šmihelu, kjer je bil njen obstoj tudi dokazan pri arheološki topografiji leta 1962. Predelu ceste od kapelice v Landolu, pa do križišča poti pod Sv. Jurijem, so starejši domačini že od nekdaj rekli rimska cesta. Nekateri domačini znajo povedati, da je cerkev Sv. Jurija starejša od vaške cerkve Sv. Mihaela v Šmihelu. Tu naj bi pred današnjo cerkvijo stala njena predhodnica, katero eni označujejo kot kapelico, drugi pa kot pravo manjšo cerkev. Zanimivo je, da nam zgodovinski podatki o starosti obeh cerkva govorijo drugače. Na območju med Šmihelom in Landolom naj bi bilo po trditvah P. Petruja in M. Urlebove tudi križišče rimskih cest, tu naj bi se že znani rimski cesti priključila cesta iz smeri Hrušice. Kot zanimivost naj omenim ledinsko ime Križi (okoli 300 m jugozahodno od cerkve Sv. Jurija) za okoliške njive, to bi nas morda opozarjalo na starejše križanje poti.

Od cerkve Sv. Jurija  (oziroma natančneje pod cerkvijo) je cesta tekla dalje v dokaj ravni liniji, po precej zamočvirjenem zemljišču na Brezje. Po križanju z lokalno cesto Hruševje - Strane, pod Brezjem, se stara pot izgubi v močvirju potoka Žabovec. Tu moram omeniti to, da je ljubljanski potres povzročil določene premike tudi v podgorju Nanosa in tako so po letu 1895 nekateri odseki ceste postali zamočvirjeni. Ta trasa pa je delno uničena tudi zaradi urejanja kmetijskih površin, saj je po pripovedovanju domačinov ta predel včasih izgledal popolnoma drugače.

Cesti lahko sledimo spet pod vasjo Brezje. Domačini temu predelu pravijo Evangelij [7] . Pravijo tudi, da je bilo pred leti še videti rimske kamne, a jih danes ni več mogoče najti. Med leti 1978 in 1981 sta rimske kamne še videla M. Pahor in I. Hajnal pri svojem raziskovanju jamborne ceste.

 
Potek rimske ceste od križišča poti pod Sv. Jurijem v smeri proti Brezjam

Po A. Premersteinu in S. Rutarju (1899) gre cesta dalje skozi Brezje na današnjo cesto, na zaselek Tri hiše pri Malem Ubeljskem, ko jo seka in se od tu spusti v ozko dolinico z imenom Kačer [8] . Od tu naj bi šla po poljski poti na cesto Veliko Ubeljsko - Razdrto in dalje po tej cesti na Razdrto. Vendar pa nekateri domačini iz Ubeljskega trdijo, da je šla rimska cesta višje od zgoraj omenjene in sicer po pobočju Nanosa. Ti deli domnevne rimske ceste so danes ponekod še vidni in se dajo lepo povezati vse do Stran. Tu gre približno 200 m pod Sv. Bricom in se ji da slediti mimo Divjega skednja in do Dolgega griča, nato pa se zanjo izgubi vsaka sled. Za to pot nad Ubeljskim že od nekdaj govorijo, da je rimska. M. Urleb je zapisala, da glede na preveč strm teren in skalnato podlago, kljub trditvam domačinov, to le ne bo rimska cesta in se ji zdi verjetnejša cesta po dolini oziroma pod pobočjem Nanosa, čez Brezje. Tu moramo biti pozorni na to, zakaj se da domnevno rimsko cesto slediti le do Stran. Morda je ta rimska pot potekala le iz Razdrtega do Stran in je tu v bližini stalo kakšno svetišče. To ne bi bilo nič presenetljivega glede na bližino domnevno treh gradišč nad Stranami, dveh starih cerkva in številnih ohranjenih legend, ravno za področje Stran in Ubeljskega.

Povezava med starejšo rimsko cesto čez Razdrto in mlajšo cesto čez Hrušico

Ledena pot

Iz zgodovine in ljudskega izročila vemo, da je bilo Ledenih poti oziroma poti po katerih so Furmani tovoril led v bližnja pristanišča več. Morda je obravnavana Ledena pot iz Hrušice proti Bukovju dobila ime ravno zaradi neposredne bližine Ledene jame. Ledena jama se nahaja južno od trdnjave na Hrušici. Ob njej naj bi bila še danes po pripovedovanju domačinov vidna vklesana polica za napajanje živine, ime pa naj bi dobila, ker je bil včasih v njej led čez celo leto. Zanimivo je, da je v začetku junija v njej še videti sneg. Možno je, da so že Rimljani uporabili njene narave lastnosti in da so tako ob primeru suše iz nje črpali potrebno vodo za vojake in živino na Hrušiški trdnjavi. P. Petru je tako zapisal, da čeravno nosi cesta ime Ledena pot, ta pozimi ni zaledenela, temveč le zasnežena in je zato njena vloga verjetno tudi v tem pogledu pomembna.

Domačini so pravijo, da je ta tako imenovana Ledena pot stara cesta, ki se jo danes v celoti skoraj ne vidi več, vendar pa je ponekod njena trasa še lepo vidna. Po P. Petruju je pot, vzhodno od Hrušice (pri hiši J. Žnideršiča) zavila na jug, stran od itinerarske ceste Emona - Ad Pirum - Aquileia. Peljala je skozi dolino med Hrušico in Bršljanovcem, prečkala oba zaporna zidova in šla na jug mimo Ledene jame in prelaza med hriboma Medvešček in Veliki Rogatec. Dalje jo je bilo mogoče slediti poleg mlake od vzhodnega pobočja grebena Cerovec, proti vzpetini Griže in v smeri izvora Šmihelskih Ponikev, od tu pa gre v ravni liniji proti prazgodovinskemu gradišču Kacul čez Šmihel, kjer se pod Šmihelom priključi stari domnevni rimski cesti Razdrto - Studeno.

Obstoj rimske ceste (Ledene poti) je arheološko evidentiran v dveh primerih. V jugovzhodnem kraku obzidja, ki se je zaključeval na Bršljanovcu je bil prehod Ledene poti zavarovan z nekoliko večjimi stolpastimi vrati. Stolp je imel kvadratno obliko in po sredini tega stolpa vodi 1,30 - 1,35 m široko cestišče rimske ceste, ki je očitno tudi širina vozu, saj je ležišče opornika za leseno gornjo konstrukcijo stolpa tik poleg vozišča. Zid in vratni stolp kažeta na dve gradbeni fazi. P. Petru na podlagi ožgane notranjosti stolpa, popravila obzidja, obnove estriha in dveh novcev Konstantina II. meni, da sta bila zid in stolp ponovno zavarovana in obnovljena po prodoru vojske Konstantina proti Magnenciju (leta 352), torej v letu 388 za časa Maksima Velikega. Ta podatek o prvotnem zidu, okrepljenem z lesenimi palisadami, ki so ga v sredini 4. stoletja izboljšali in nato okrepili in dozidali leta 388, v zgodovinskih virih navaja tudi Julijan. Cestišče je bilo odkrito še v sprednjem obzidju prekopanega stolpa, kjer se širina cestišča ujema s tisto v stolpu, kolesnice pa imajo širino do 20 cm.

 
Ostaline stolpa v jugovzhodnem zapornem zidu

Izkopavanja leta 1974 pa so jugozahodno od Hrušice odkrila še del zapornega obzidja, ki je postavljen med dve prepadni vrtači in južno polovico stolpasto utrjenih vrat, katerih namen je bil zapora sedanje gozdne Ledene poti, ki je očitno rimskega porekla. Stolp ima obliko črke U, in se je nadaljeval v 1,00 m širokem in 1,20 m visokem obzidju. Južna polovica stolpa je bila široka 4,90 m in dolga 2,15 m, notranjost stolpa je bila široka 2,60 m. Oba, stolp in zid, sta grajena iz izbranih apnenčevih lomljencev, vezanih z zelo dobro malto. Spoj zidu s stolpom je deloma šivan, kar dokazuje enotno gradnjo. P. Petru domneva, da gre pri obravnavanem stolpu v zahodnem kraku obzidja za neko starejšo gradnjo, morda najstarejšo zaporo na Hrušici.

 
Sledovi stolpa v drugem jugozahodnem zapornem zidu

Vsakdo, ki vsaj malo pozna ta teren, bi se s Petrujem strinjal le delno, ker je teren precej zahteven in pot najverjetneje ni naredila ovinka proti Šmihelu, temveč je verjetno šla v ravni liniji proti Vrhem. Ledena pot je res pri hiši J. Žnideršiča zavila skozi dolino med Hrušico in Bršljanovcem, kjer je prečkala prvi zid s stolpom. Danes je tu še lepo viden zaraščen zid, ki je ponekod ohranjen še 1 m v višino in pa kvadratna zasnova stolpa. Na tem odseku, pred prvim zidom, je bilo odkrito tudi 18 metrov dolgo izogibališče, mesto kjer je mogoče prepoznati ostanek dvojnega cestišča. Takšna izogibališča so uporabljali tudi furmani, nahajala pa so se na težkem terenu in so očiten dokaz za gost promet. Nato je šla Ledena pot še skozi drug zaporni zid, ta predel je precej zaraščen, vendar pa ni težko opaziti večjih lepo oblikovanih kamnov in sledov ruševin stolpa. 

Nekje južno od Ledene jame se je Ledena pot priključila današnji gozdni cesti, ter šla deloma po njej v smeri proti Bukovju. Na predelu južno od Golobove ceste se trasa poti razcepi in se čez nekaj metrov spet združi. Tu je domačin iz Bukovja odkril žlindro in me opozoril na dva umetno narejena prostora, za katera sam meni, da so morda tu nekoč žgali pepeliko. Pod Gorenjsko cesto v smeri proti Bukovju se nahaja tudi sled kolesnice v skali. 

 
Kolesnice v skali

Ko rimska pot preide ven iz gozda, gre po značilnem kraškem terenu v dokaj ravni liniji proti Bukovju. Trasa te poti je slabo vidna, ker je precej zaraščena z drevjem in nižjim grmičevjem. Starejši domačini so pred leti trdili, da je kolovoz severno od vasi Bukovje med parcelami z ledinskim imenom Kozlovke in Mišce, ki gre dalje za hišno številko Bukovje 51 v vas, rimska cesta. G. Brovč je v svojem članku o Bukovju zapisala: »Že v rimskih časih je potekala skozi Bukovje cesta, ki je povezovala cesto Logatec - Hrušica s cesto Logatec - Strmca - Landol - Razdrto.«. Ta podatek je G. Brovč najverjetneje dobila od domačinov, saj v starejši literaturi ni omenjen. Domačin iz Bukovja me je tako opozoril, da rimska cesta iz Hrušice najverjetneje ne zavije proti Šmihelu, temveč se nadaljuje v ravni liniji proti jugu, skozi vas Bukovje, pod hribom Čelo pa se priključi današnji cesti in dalje čez Vrhe, kjer se pod Vrhemi na območju med Landolom in motelom Erazem priključi stari rimski cesti čez Razdrto.

Na Vrheh so vidni, trije v teren ugreznjeni kolovozi, srednji kolovoz naj bi bil rimska cesta. Ta prečka današnjo krajevno cesto Landol - Motel Erazem in se v ravni liniji nadaljuje po ne preveč strmem grebenu navzdol, kjer se priključi stari rimski in jamborni cesti. Danes je na terenu še lepo vidno dvojno križanje poti, oziroma nekakšen dvojni trikotnik proti zahodu in vzhodu, ki očitno kaže na eno zelo staro pot. Današnja cesta Landol - Motel Erazem je speljana s številnimi ovinki čez Vrhe po zelo zahtevnem terenu, medtem ko je šla rimska cesta pod Vrhemi v dokaj ravni liniji (zaslediti je samo en večji ovinek) in po ne strmem terenu.

Ledeno pot je potrebno vsekakor videti v vojaško taktičnem pogledu, kot bližnjico oziroma povezavo dveh vzporednih rimskodobnih cestnih krakov. P. Petru pa je dejal, da je vsekakor pomembna tudi njena gospodarska vloga pri izkoriščanju tamkajšnjih naravnih bogastev in njena vloga pri prodiranju v vzhodne Alpe.

Zgodovinskji podatki o obstoju povezave

Območje trdnjave na Hrušici je bilo zaradi njene naravne lege večkrat izpostavljeno raznim nevarnostim, tako vdorom barbarskih ljudstev, kot tudi kasnejšim spopadom rimskih uzurpatorjev v številnih državljanskih vojnah. Trdnjave na širšem področju Hrušice so prvič popustile v tako imenovanih markomanskih vojnah med leti 168-180, ko so barbari prodrli vse do Verone. Vendar pa je za nas najbolj pomembno 4. stoletje, ko je bila trdnjava Ad Pirum (Hrušica) v središču pomembnih državljanskih bojev: leta 352 med Magnencijem in Konstancijem II., leta 361 med Julijanom in Konstancijem II., leta 388 med Magnom Maksimom in Teodozijem in še zadnjič leta 394 med Evgenijem in Teodozijem. Od zgoraj naštetih spopadov pa se je za nas najpomembnejša bitka odvijala 5. in 6. septembra 394, imenovana kot bitka pri Mrzli reki (ad Frigidum fluvium), oziroma krajše bitka pri Frigidu. R. Bratožu se zdi lociranje te bitke na področje Vrhpolja, Duplja in Zemona verjetnejše od lokacije na Ajdovsko polje, ravnino med Ajdovščino in Ustjem. Ta spopad je za nas izjemnega pomena, ker omenja tudi obkolitveni manever Evgenijeve konjenice pod poveljnikom Arbitionom. Ta naj bi prišel legitimnemu vladarju Teodoziju za hrbet, ravno ko se je ta začel spuščati iz Hrušice proti Ajdovskem polju. Sozomenos, Sokratov sodobnik je del bitke opisal takole:

 »Prodrl je (Teodozij) do Alp in zajel prednje straže. Ko je vzdolž prelaza dospel do vrha in se je že začel spuščati navzdol, je zagledal pred sabo ravnino, polno konjenikov in pešcev, ne daleč od njih pa na vrhu gore v ozadju množico sovražnikov, ki so dotlej mirovali… Ko pa so se njegove prednje vrste približale in spoprijele z vojaki na ravnici, se je razplamtel srdit boj z negotovim izidom, medtem ko se je glavnina vojske šele približevala. Preudaril je, da je rešitev, kolikor je odvisna od človeške moči in razuma, ni več mogoča, saj so se oni, ki so bili za hrbtom, začeli spuščati z gorskega vrha. Z obrazom se je vrgel na tla in med jokom goreče molil. Bog ga je takoj uslišal, kot kaže potek dogodkov… Poveljniki tistih, ki so zasedli vrhove gora (za njegovim hrbtom), so sporočili, da bodo postali njegovi zavezniki…« [9] .

Obkoljevalni manever je bil tako mogoč bodisi po cesti s pivške strani čez Razdrto - Predjamo - Bukovje - na Hrušico ali na unško - logaškem področju po zvezi čez Postojnska vrata, Planinsko polje proti Martinj hribu. Verjetno je šla Arbitionova konjenica ravno po stari rimski cesti čez Razdrto, Landol, Bukovje in dalje po zgoraj omenjeni Ledeni poti na Hrušico, saj je potek te vicinalne ceste tudi arheološko evidentiran.

VIRI:

Arheološka najdišča Slovenije 1975, Ljubljana.

Bratož, R. 1997, Grška zgodovina, Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. -Zbirka zgodovinskega časopisa 18, 245-256 ss.

Bratož, R. 1994, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev. - Zbirka zgodovinskega časopisa 12.

Brovč, G. 2003, Bukovje. - Prestop marec 2003, 5 ss.

Ciglenečki, S. 1985, Potek alternativne ceste Siscija - Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja. - Arh. vest. 36, 255-284 ss. 

Gestrin, F. 1972, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti. - Ljubljana.

Jakopič, M. 1990, 150 let Studenske fare (1840-1990). - Župnijski urad Studeno.

Müllner, A. 1892, Funde bei Kaltenfeld - Studeno. Kleinere Mittheilungen, Die »Gradišča« in Krain, Reiseskizzen aus Italien. - Zeitschrift für krainische Landeskunde, ARGO 1, 73-74 ss.

Pahor M. in I. Hajnal 1981, Po jamborni cesti… v mesto na peklu. - Ljubljana.

Penko, A. 2006, Predjama in Hrušica - Kronološka in tipološka označitev drobnih najdb, ter njuna vpetost v rimskodobno cestno omrežje. - Diplomsko delo, Ljubljana.

Petru, P. 1972, Hrušica nad Colom - antični kastel. - AP 14, 73-75 ss.

Petru, P. 1983, Eine bisher unbekannte Römerstrase und die Sperrmaueren auf der Hrušica. - Archaeologia Iugoslavica 20-21 (1980-1981), 132-133 ss.

Saria, B. 1937, Ocra. - Realencyclopädie XVII, 1776 ss.

Šašel, J. 1974, Okra. - Kronika 22, 9-17 ss.

Šašel, J. 1988, Ad Pirum - rimska štabna baza na Hrušici. - Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 159.

Trobič, M. 2003, Furmani skozi Postojnska vrata do morja in naprej. - Občina Logatec.

Ulbert, T. 1981, Das spätrömische Kastell AD PIRVM - Hrušica. Ad Pirum Hrušica, Spätrömische Passbefestigung in der Julischen Alpen. - München Beiträge zur Vor-und Frühgeschichte 31.

Urleb, M. 1962, Dnevnik arheološke topografije Pivške kotline (hrani arhiv Notranjskega muzeja Postojna), 16-29 ss. - Postojna.

Zakladi tisočletij - Zakladi tisočletij 1999, Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. - Ljubljana.

Zgodovina cest na Slovenskem 1972, Ljubljana.

OPOMBE: 

---

  [1] Poseben državni aparat, ki je skrbel za vzdrževanje cest.

  [2] Via = cesta. Geminus = dvojen, dvojček, dva, dvojica, podoben.

  [3] Parceli, ki je last Podboj Antona iz Studenega pravijo »na Ubelci«, vrh Ubelce ali stara cesta.

  [4] Omenjata jo J. V. Valvasor (1989) in vizitacija tržaškega škofa leta 1694. Propasti pa je morala ob koncu 18. stoletja, ker v popisu cerkva nekdanje Kranjske iz leta 1782, ni več navedena (Jakopič 1990, str. 8).

  [5] Stara italijanska kasarna, današnja hišna številka  Studeno 1.

  [6] Repače naj bi dobile ime po repi, katero so vaščani shranjevali v posebne shrambne jame, ravno na tem delu vasi. Nekateri drugi domačini pa so mi zaupali, da so tu nekoč stale vislice in naj bi ime pomenilo isto kot Lohača - lobača, lobanja.

  [7] Ljudsko izročilo govori, da so vaščani iz Brezij in okolice na ta predel hodili moliti, da so imeli nekakšno procesijo.

  [8] Parcela 961 je last Novak Matije iz Velikega Ubeljskega, čez njo naj bi še do leta 1902 tekla Nanošca. Na tej parceli se še danes reče »pr štancanem mostu« (Urleb 1962, str. 22).

  [9] Sozomenos, Hist. Eccl. 7, 24, str. 1-9 (Bratož 1994, str. 17).